Kmetija Malovščevo – domače ime sega v leto 1765, v kraj Užiče za Uštinovo hišo. Kmetija, ki je z eno kravo vzredila devet otrok. Kolikor se je plug zaril v skromno prst pod Vitovsko goro, kjer je srce blagoslavljalo zemljo in prosilo, naj bo dobra in rodovitna. A bila je, kakršna je bila…hrib, težko obdelovanje…
Vse to je Malovščev rod pripeljalo v dolino k Sv. Luciji, k boljši cestni povezavi in boljši, lažje dostopni zemlji.

Starši so začeli tukaj graditi najprej štalo in nato še domačo hišo. Že otroci, ki so na ozarah strmeli v delo staršev so vedeli, da je oranje, sejanje, žetev in obrezovanje kakor obred. Človek je garal in dajal…ponižno je izročal seme v nedra zemlje in pri tem upal, da semena ne bi uničili škodljivci, da ga ne bi odnesle poplave, da se plemenitega rastja ne bi lotila toča, da živina v hlevu ne bi zbolela. Zemljo in delo so ljubili. V potu svojega obraza je generacija za generacijo skrbno gospodarila, obdelovala in kupovala zemljo, kmetija se je širila. Koliko hvaležnih src, polnih spoštovanja in zahvale, je šlo tod mimo… Ko je mati zarezala v rjavo skorjo kruha… ko je oče natočil prve požirke vina v kozarec… Takrat se je pesem zadovoljstva razlila v duši.

In to kmetija počne še danes…čeprav si človek kdaj misli, da smo povozili te težke a hkrati lepe čase, da z naglico in nestrpnostjo, z željo narediti še to in ono, z željo priti dlje (včasih sploh ne vemo kam), prihraniti čas…pa sploh ni važno zakaj…se vsak po svoje bori za svoj vsakdanji kruh.

Malovščeva kmetija je bila prva turistična kmetija na Goriškem, kjer je doma pristnost, kjer se izdelki pridelajo doma. Takšnih je danes malo. Vsa pobuda in zahvala pa gre najprej predhodni generaciji, Stojanovim staršem – mami Ladki in očetu Lojzetu, ki sta v povojnih časih znala to kmetijo obdržati. Za mamo Ladko bi lahko rekli besede iz Svetega pisma: »Vrlo ženo, kdo jo najde?«. Tukaj je živela, znala je ljudi umiriti, postreči in jim prisluhniti. Bila je pravi materinski lik. Njen kruh je drugače dišal. Bogve kaj je vmesila vanj…Mogoče svoje svetle misli? Ali tihe molitve za boljši jutri?

Vse to bogastvo je prepustila sinu Stojanu in njegovi ženi Anici, ki kljub križu, ki ji ga je naložilo življenje, vse sprejema z vero, pridnostjo, potrpežljivostjo in polno mero optimizma.

Trem otrokom, trem deklicam sta dala življenje…življenje sta obnavljala in dopolnjevala. In tu je mlada generacija – iznajdljiva in prodorna hčerka Barbara in mladi gospodar, zet Milan Garbari – resen človek pridnih rok in dobrega srca. Ob pogledu na vse skupaj, štirje otročki, problemi kmečkega turizma danes, tisoč vsakdanjih opravil in problemov, se človek mnogokrat vpraša:«Kako zmorejo?«…In vendar zmorejo! Saj so Malovščevi!

Merilec časa je zanje dan in noč, hrana pridelana na kmetiji se bohoti s krožnika vsakega posameznega gosta…Danes je to redkost, danes je to prestiž! Ljudje se ponovno vračajo k naravi in cenijo trud in delo leta in leta zatiranega kmeta. Zavedajo se, da se za slehernim krožnikom, ki se mu ga postreže, skriva veliko truda in težkega, velikokrat tudi garaškega, dela.

Vendar si ljudje želijo vedno več. Zato danes pred nami stoji hiša z novimi 10 sobami in 25 ležišči, s kategorijo 4 jabolk. Vendar Malovščevi niso pozabili svoje zgodovine… Franca, Amalija, Ladka, Lojzka, Anica, Barbara, Polona, Urška... to so imena ključnih žensk, ki so pripomogle k temu, da je kmetija Malovščevo danes to kar je – in vseh 10 sob je poimenovanih po njih!

Skratka, kmetija Malovščevih… kmetija z bogato zgodovino, ki ji spremembe skozi različna obdobja niso prišle do živega in je ohranila pristnost, toplino ter domačnost, katero danes deli s svojimi gosti,  nadaljuje tradicijo svojih prednikov… in tako se bo zgodovina Malovščevih pisala še vrsto let!